Čiv, čiv, ti boš moj bil!

Slovenci imamo tam od februarja naprej veliko dela. Ravno, ko nazdravimo Prešernu in kulturi, na plano pridejo razigrani valentinčki, ki s cvetjem in čokolado praznujejo dan ljubezni. In takoj po 8. marcu, mednarodnem dnevu žena, imamo še svoj posebni praznik gregorjevo, ki mu lahko mirno rečemo tudi slovenski dan zaljubljencev.

Za deželo, ki v svojem imenu nosi besedico LOVE (o. p. ljubezen), se spodobi, da slavi ljubezen še posebej veličastno. 12. marca naj bi se po ljudskem izročilu ženili ptički. Po starih običajih so se dekleta ozirala v nebo, saj je po ljudskem verovanju veljalo, da bo prva ptica, ki jo bo dekle videlo na ta dan, naznanila, kakšen bo njen mož. Gregorjevo pa je hkrati tudi praznik, ko zadiši po pomladi, regratu, žafranu in prvih redkvicah.

Od kje ta Gregor?

Do 16. stoletja, ko je veljal stari julijanski koledar, je sv. Gregor godoval na prvi pomladni dan ob spomladanskem enakonočju. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjevega, se je praznik pomladi premaknil nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca. Novo razdelitev leta je vpeljal papež Gregor XIII., v avstrijskem cesarstvu je ta koledar začel veljati leta 1584. Po papežu Gregorju XIII. se zato imenuje tudi gregorijanski koledar, ime praznovanju pa je dal Gregor I., pogosteje imenovan tudi Gregor Veliki.

Gregor Veliki je umrl 12. marca 604. Njegovega godu zdaj rimskokatoliška cerkev ne obhaja več na dan njegove smrti, temveč 3. septembra, na dan, ko je postal papež. Njemu na čast je v Sloveniji sezidanih kar sedem cerkva, tako da ni čudno, da imamo radi gregorjevo. Po legendi je sv. Gregor kot dojenček od očeta, ki je bil rokodelec in mlinar, priplaval v lesenem predmetu po vodi. Zato je znan tudi nemški pregovor »Gregoru macht den Tag gleich der Nacht«, ki v prevodu pomeni »Gregor naredi dan enak noči«.

Plava, plava gregorček

Ponekod po Gorenjski in v okolici Ljubljane se na predvečer gregorjevega spušča gregorčke, to so hiške, cerkvice, barčice in drugi predmeti, v katerih je luč, ki jo daje sveča ali ogenj. Gregorček s tem naznanja prihod tistega dela leta, ko je sonce dovolj dolgo na obzorju, da rokodelcem ni treba več delati ob luči. Takrat se »luč vrže v vodo«, šega pa se je skozi leta preoblikovala v prireditev.

Šega spuščanja gregorčkov, kot jo poznamo iz virov iz. 19. in prve polovice 20. stoletja, najdenih na Slovenskem, se je razvila v 15. ali 16. stoletju, ko so rokodelci začeli v zimskem času delati ob luči, zato je izvor spuščanja luči po vodi starejši od šege, ki jo na podlagi slovenskih virov povezujemo s spuščanjem gregorčkov.

Ko je bil v veljavi julijanski koledar, je bilo po Evropi v navadi spuščati luči po vodi na dan goda sv. Lucije (takrat na dan zimskega solsticija). V alpskem prostoru se je šega prenesla na poznejše datume.

Spuščanje luči po vodi je nasledilo predkrščansko obredje, pri katerem so na ali v vodo dali ogenj. Ogenj je bil Perunov atribut, prav tako les in smola, voda je bila Velesova, njegove so tudi korenine. Z obredom, kjer so ljudje z ognjem, ki so ga ob prehodu iz starega v novo leto dali v vodo, v svetu, ki so ga obvladovali, vzpostavili nov red in po verovanju s tem dejanjem naravi dali moč novega rojevanja.

Izraz gregorčki, s katerimi so označeni predmeti, ki jih ljudje spuščajo po vodi na predvečer goda, se je uveljavil že v zadnji tretjini 20. stoletja; predmeti z dodanimi svečami ali lučmi drugih vrst in so izdelani za namen spuščanja po vodi.

Kje v Sloveniji mečejo luči v vodo?

V krajih z dolgoletno obrtniško tradicijo je veljalo, da sv. Gregor »luč v vodo vrže«. Tako se je razvila tradicija spuščanja »gregorčkov«, pisanih barčic in hišic, razsvetljenih s svečami, ki jih spustijo po potokih in rekah na predvečer gregorjevega. To je postalo pravo doživetje, saj otroci skupaj s starši izdelajo prave umetnine, barke, ki zaplujejo po potočkih in rekah v toplejšo prihodnost. Drobne lučke na vodi nimajo le simbolnega pomena, ampak pričarajo tudi posebno romantično doživetje,  ki si ga morate privoščiti.

Tržiška šega »Vuč u vodo« nedvomno spada med najlepše in najtežje pričakovane dogodke v koledarskem letu. Šego obujamo 11. marca, na predvečer sv. Gregorja. Gre za večstoletni tržiški običaj, ki je v preteklosti živel med domačimi čevljarji. Na ta dan so namreč v svojih delavnicah prenehali z delom pri luči. Domačini ob prvem mraku zakurijo kres in spuščajo gregorčke.

Bajer v Kropi in potok v Kamni Gorici na predvečer sv. Gregorja razsvetlijo lučke malih otroških umetnin. Pisan mozaik odsevov na vodni gladini in vzdušje, ki ga pričara stara šega, bosta tudi v vas prebudila pomlad.

V Ljubljani je pozdrav pomladi 11. marca ena najlepših tradicionalnih prireditev. Namenjena je predvsem družinam z otroci. Na dan pred Gregorjevim otroci po vodi spustijo plavajoče lesene barčice z gorečimi svečkami in tako obujajo star običaj pozdravljanja pomladi. Vse se dogaja v Trnovem, tam, kjer se na Gradaščica pridruži Ljubljanici.

Če imate v bližini kakšno reko ali potok, lahko gregorjevo praznujete tudi vi. Gregorčka lahko izdelate iz materialov, ki jih imate že doma, ali pa kupite papir, svečke in palčke. Kreativnost ne pozna meja, glavno je, da ima vaš gregorček luč.

Juhuhu, z gregorjevim je pomlad tu!

Ko skopni še zadnji sneg, na plan pokukajo prvi znanilci pomladi, regrat, teloh, žafran. Pokrajina se najprej odene v nežne zelene odtenke, ki ji kasneje okrasijo še pisane barve cvetja. Zato naj bo Gregorjevo tudi znak, da morate ven v naravo, raziskovati in uživati lepe kraje Slovenije in tudi okolice.

Ljubezen je v… soncu?

Ste se ob vseh teh praznikih ljubezni kdaj vprašali, ali se spomladi res lažje in hitreje zaljubimo? Dejstvo je, da je učinek sonca redko tako izrazito viden kot v prvih spomladanskih trenutkih. Zaradi tega se nam zdi, kot da bi nam v trebuhu zaprhutali metuljčki, saj veste, kot takrat smo zaljubljeni. Ljudje plavamo v oblakih. Pokažemo svoja čustva in občutke ter se zaljubimo. Prav spomladi so tudi pesniki velikokrat dobili navdih za romantične verze. Toda, ali resnično obstaja neki pomladanski ljubezenski občutek?

Pomladne občutke lahko pojasnimo podobno kot zimsko depresijo. Za obema tiči svetloba, ki pogojuje izločanje določenih hormonov. Pozimi so dnevi krajši in temnejši. To privede do tega, da telo izloča povečane količine melatonina, hormona, ki spodbuja spanec, in nas dela utrujene.

Spomladi so dnevi spet vedno svetlejši. Telo izloča manj melatonina, začne pa zaradi vedno več sončne svetlobe izločati serotonin, to je hormon, ki poskrbi, da smo bolj aktivni in srečni. Včasih potrebuje telo nekaj več časa za prilagoditev na letni čas, to je razlog da pride do znane pomladanske utrujenosti.

Temperatura in svetloba poskrbita za dobro voljo, in kdor jo izžareva, samodejno deluje privlačnejše. Pomlad pa tudi predstavlja nov začetek, tako da se veliko samskih ljudi prav spomladi poda na iskanje ustreznega partnerja. Pomlad sama sicer ne more pričarati občutka zaljubljenosti, pa tudi ne idealnega partnerja. Dejstvo pa je, da je pomlad dobra izhodiščna točka za ljubezen.

Slovenci tako imamo dve priložnosti za praznovanje ljubezni. Eno bolj komercialno, drugo bolj tradicionalno. In še nikoli se nismo tako strinjali z besedami Božidarja Eržena: »Življenje brez ljubezni, je kot dan brez sonca«.

Naj luč prebudi pomlad in naj zadiši po ljubezni.

Vaš Shoppster ♥️